Preskoči na vsebino


Adventni čas

Latinska beseda adventus pomeni prihod. V krščanskem jeziku se to nanaša na prihod Jezusa Kristusa. Cerkvena liturgija imenuje advent vse štiri tedne pred božičem in jih pojmuje kot priložnost za pripravo na Gospodov prihod z upanjem in kesanjem.

Liturgična barva za ta čas je vijoličasta, kar pomeni spokornost.

Adventni čas je za kristjane poseben čas, ker nas vabi, da se spomnimo na preteklost, nas spodbuja, da živimo v sedanjosti in da se pripravimo na bodočnost.

Trojni namen adventa Spominjati se preteklosti: Praznovati in premišljevati o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Gospod je že prišel in se rodil v Betlehemu. Utelesil se je, postal človek, poln skromnosti in uboštva. Prišel je kot kdorkoli od nas, človek med ljudmi. To je bil njegov prvi prihod. Živeti v sedanjosti: Kar pomeni, da vsak dan našega življenja doživljamo prisotnost Jezusa Kristusa v sebi in da je On po nas prisoten v svetu. Živeti v pravičnosti in ljubezni, vselej budni; hoditi po Gospodovi poti. Priprava na bodočnost: Pripravimo se na parusijo, to je na drugi prihod Jezusa Kristusa v veličastvu njegove slave. Tedaj bo prišel kot Gospod in Sodnik vseh narodov in bo nagradil z Nebesi vse, ki so v Njega verovali in živeli kot zvesti otroci Gospodovi in dobri bratje drugim. Čakamo na Njegov veličasten prihod, ki nam bo prinesel odrešenje in večno življenje brez trpljenja. Ne pozabimo Advent je čas štirih tednov pred božičem. Advent je čas priprave, upanja in kesanja za naše grehe, ob pričakovanju prihoda našega Gospoda. V Adventu se pripravljamo na božič in na drugi Kristusov prihod na svet, ko se bo vrnil kot Kralj vsega vesolja. Ta čas je priložnost, da pomislimo, kakšno je bilo naše duhovno življenje, naše življenje v odnosu z Bogom in priložnost, da se na novo spreobrnemo. Je tudi čas, ko si lahko začrtamo smer svojega življenja in sklenemo, kako lahko postanemo boljši kot doslej. Kako pričakovati Božič

Z decembrom se začenja adventni čas. Čas pričakovanja, čas upanja, čas luči. Pričakovanje nečesa novega, velikega je glavna misel adventa. Kaj čakamo? Kaj se bo zgodilo? Odgovor je na dlani in ga pozna vsak otrok. Čakamo Gospoda, Odrešenika.

A Jezus Kristus je že prišel. Rodil se je pred dobrimi 2000 leti v Betlehemu. Živel je na zemlji, učil, ozdravljal Ijudi, trpel, umrl, vstal od mrtvih in šel v nebesa. Njegovo rojstvo in življenje je bilo nekaj edinstvenega v zgodovini človeštva. Hkrati pa je učil, da je sredi med nami, ko sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu. Pri vsaki maši je navzoč v podobi kruha in vina. V nas je, kajti takrat, ko ga ljubimo, kot sam pravi, bosta On in Oče prišla k nam in se naselila v nas.

Kako čakati?

Boljše vprašanje je: Kako čakati? Nanj odgovori zgled Marije, Jezusove matere, nosečnice, ki pričakuje otroka. Bila je polna pričakovanja, molila, bila pripravljena, da rodi Jezusa.

Veselje, mir, jasnost. Jezus je že tukaj, ne samo med nami, ampak tudi v nas. Živi v nas kot droben otrok v maternici, ki čaka na porod.

Božič za nas ni samo 25. decembra. Božič je, ko zaživi Jezus otrok v naši ljubezni. Božič je, ko Jezus postane stvaren, resničen. Da bi Jezus postal resničen, moramo pomagati, da se to zgodi: prek našega čakanja, prek naše molitve in včasih tudi prek naših bolečin.

Zgled Marije, ki pričakuje umirjena v tihem veselju, je v današnjem času vedno večji izziv.

December je poln nakupovalne mrzlice, božičnih in prednovoletnih zabav, okraševanja domov, prometnih zamaškov zaradi snega in množice Ijudi, ki se vračajo domov za praznike. Vendar si moramo ravno v tem času prizadevati za trenutke tišine in miru v naših srcih, v naših družinah.

Adventni in božični čas je čas, ko naše dnevne sobe postanejo svetišča. V adventu prižigamo sveče na adventnem venčku, pozneje postavimo jaslice in postavimo vanje novorojenega Jezusa.