Živeti v ritmu časa - oris cerkvenega leta Cerkveno leto je podobno staremu drevesu. Marsikaj je bilo od vsega začetka del te rastline, drugo je pognalo šele pozneje, tretje je spet odmrlo. Marsikaj pa je brstelo preobilno. Zato je bilo treba to in ono spet odstraniti. Zadnja taka obreza tega drevesa je bila po 2. vatikanskem cerkvenem zboru. Srce cerkvenega leta je skrivnost Kristusove smrti in njegovega vstajenja. Iz tega srca, da ostanemo pri tej prispodobi, teče kri v vse dele telesa in se konec koncev spet vrne. Cerkveno leto bi lahko primerjali tudi z vijakom. Namen tega vijaka je, da bi skrivnost Kristusovega življenja, njegove smrti in vstajenja vedno globlje prodrla v naše življenje. Pasha - Kristusov prehod iz smrti v življenje Teden ni nastal na osnovi kakega naravnega zakona. Ta kulturna dediščina človeštva je sad svetopisemskega razodetja. Kristjani so prevzeli judovski teden, ki ima sedem dni. Poudarili pa so prvi in ne zadnji dan tedna. Na ta dan je Bog ustvaril luč in je vstal Kristus, ki je prava luč sveta. Nedelja je torej praznik Kristusovega vstajenja. Tedenskemu obhajanju velike noči v nedeljo se je verjetno že v svetopisemskem času pri-družilo obhajanje velike noči enkrat na leto. Najprej so praznovali velikonočne skrivnosti samo v noči z velike sobote na velikonočno nedeljo. V tem slavju so se spominjali tudi Kristusovega trpljenja in njegove smrti. To pomeni, da je bil prvi del noči posvečen žalovanju, jutranje ure pa veselju nad Kristusovim vstajenjem. V 4. stoletju so se razmere spremenile. Cesar Konstantin je podpiral krščanstvo, ki so ga njegovi predhodniki še krvavo preganjali. Dal je zgraditi pomembne cerkve v Sveti deželi. V tem času se je v Jeruzalemu razvila tudi navada, da so se dogodkov iz pasijona spominjali - če je le bilo mogoče - na kraju dogajanja. Tako je nastalo slavje velikega tedna: cvetna nedelja kot spomin na Jezusov prihod v Jeruzalem, veliki četrtek in veliki petek. V ozadju velikonočnega praznika je judovska pasha. V judovskem koledarju je sedem tednov po pashalnem prazniku praznik tednov. Na pasho se izraelsko ljudstvo spominja odhoda iz Egipta, na praznik tednov - sedemkrat sedem dni pozneje pa zaveze, ki jo je Bog sklenil na Sinaju. Povezava s krščanstvom je očitna: velika noč je praznik osvoboditve iz temine greha in smrti, binkosti pa so rojstni dan Cerkve, ljudstva Nove zaveze. Zato traja velikonočni čas sedem tednov. Od 4. stoletja naprej pa so nastali prazniki, ki nam kažejo določene vidike velikonočnega čudeža. Tako se danes v velikonočni osmini spominjamo, kako se je Vstali prikazal učencem in učenkam štirideset dni po veliki noči Gospodovega vnebohoda in na binkoštni dan prihoda Svetega Duha. Seveda potrebuje petdesetdnevna praznična doba tudi ustrezen čas priprave. To je namen postnega časa. Prva korenina te dobe je priprava katehumenov na krst, ki so ga obhajali v velikonočni vigiliji. Poleg tega pa je to bil tudi čas pokore za tiste, ki so težko grešili, da bi bili na veliki četrtek spet sprejeti v evharistično skupnost in tako obnovili milost svetega krsta. Od desetega stoletja vemo, da so vernikom na prvi dan te dobe, na pepelnico, trosili na glavo pepel - znamenje spreobrnjenja. Advent in Božič Drugo središče cerkvenega leta je Božič. Vendar moramo slikovito poudariti: adventni venec in božično drevo prejemata luč od velikonočne sveče in ne obratno. Razvoj adventnega časa je potekal v prvem tisočletju zelo neenotno in je prišel do nekega zaključka šele v misalih visokega srednjega veka. Od tedaj najdemo prvo adventno nedeljo na začetku mašnih knjig. Zato se cerkveno leto začne na ta dan. Adventni čas poudarja dvoje: pripravo na Kristusov drugi prihod in pripravo na praznik Gospodove-ga rojstva. Domnevamo, da so Božič obhajali v Rimu že v prvi polovici 4. stoletja. Praznik je verjetno nadomestil poganski god nepremaganega sonca (natalis invicti), saj je Kristus sonce pravičnosti, ki ne zaide. Drugi osrednji praznik božičnega časa pa je 6. januar: praznik Gospodovega razglašenja. Na ta dan se spominjamo, da se je razodela Božja milost, ki rešuje vse ljudi (Tit 2,11). To odseva v trojni vsebini praznika: v obisku modrih, Jezusovem krstu in svatbi v Kani. Danes obhajamo praznik Jezusovega krsta v nedeljo po 6. januarju. S tem se konča božični čas (in ne, kakor prej, na svečnico). Gospodovi prazniki Liturgična obnova po 2. vatikanskem cerkvenem zboru je hotela spet poudariti, da je cerkveno leto posvečeno skrivnosti Kristusovega življenja, njegove smrti in vstajenja. To se zrcali tudi v praznikih, ki so posvečeni določenim dogodkom iz Kristusovega življenja. Dva praznika sta bila prej Marijina praznika - Jezusovo darovanje (svečnica) in Gospodovo oznanjenje. Sedaj cerkev poudarja, da praznični evangeliji v prvi vrsti govori-jo o Kristusovem poslanstvu. Gospodovi prazniki so: - Gospodovo darovanje - svečnica (2. 2.): 5. stol., - Gospodovo oznanjenje (25. 3.): 6. stol., - Jezusova spremenitev na gori (6. 8.): 6. stol., - Povišanje Svetega križa (14. 9.): 4. stol. Prazniki, posvečeni verskim skrivnostim Po svetopisemskem izročilu se ob praznikih spominjamo dogodkov iz zgodovine odrešenja. V ospredju je torej Božje delovanje med ljudmi. V srednjem veku pa so kot praznična vsebina vedno bolj prodirale v ospredje tudi verske resnice. Tako obhajamo v nedeljo svete Trojice skrivnost, da je en Bog v treh osebah. Do koncila je število teh praznikov močno naraslo. Po zadnji obnovi se jih je ohranilo le še nekaj. Med njimi so: nedelja svete Trojice: 1334, Sveto Rešnje Telo in Sveta Rešnja Kri: 1264, Srce Jezusovo: izvira iz poznega srednjega veka, uveden je bil leta 1856, nedelja Jezusa Kristusa, Kralja vesoljstva 1925. Marijini prazniki Pred koncilom je bilo obilo Marijinih praznikov, tako da je nastal vtis, da cerkveno leto ni posvečeno le Kristusu, temveč ob njem tudi spominu na Marijino življenje. Sedaj vlogo Marije v zgodovini odrešenja spet bolj pojasnjujemo z zornega kota Kristusovega poslanstva. Mnogi Marijini prazniki so nastali na Vzhodu ali v Jeruzalemu in so se v naših krajih uveljavili polagoma. Najpomembnejši med njimi so: - Brezmadežno spočetje Device Marije (8.12.), - Marija, sveta Božja mati (1.1.): 5. stol., - Obiskanje Device Marije (2. 7.): 1389 leta, - Marijino vnebovzetje (15. 8.): 6. stol., - Rojstvo Device Marije: (8. 9.). Prazniki in godovi svetnikov Godovi posameznih svetnikov, predvsem mučencev, imajo deloma starejšo tradicijo kot Božič ali Marijini prazniki. Življenje mučenca je namreč tesno povezano s Kristusom, ki je trpel in vstal. Zato so se krajevne cerkve že od vsega začetka na dan mučeniške smrti zbirale ob njegovem grobu. Pozneje so na teh mestih nastale cerkve. Pri nekaterih svetnikih lahko dokažemo njihovo čaščenje do drugega stoletja. Kajti smrtna ura mučenca je hkrati njegov rojstni dan za večno življenje. Prav koledar svetnikov nam kaže razvoj in spremembe v praznovanju cerkvenega leta vse do naših dni. Novi blaženi in svetniki, na primer Anton Martin Slomšek, dajejo tudi cerkvenemu letu nov obraz. Sredina pa bo za vselej ostal Kristus - včeraj, danes in jutri.http://bolniska-zupnija.rkc.si/index.php/content/display/1302