Preskoči na vsebino


Giulia GABRIELI

To je zgodba o Giulii Gabrieli, 14 let, oboleli za rakom. »Sedaj vem, da se moja zgodba lahko konča samo na dva načina: ali po milosti čudeža s popolnim ozdravljenjem, za kar prosim Gospoda, ker imam še mnogo načrtov, ki jih želim uresničiti. Ali pa bom odšla naproti srečanju z Njim, ki pa je prav tako nekaj prečudovitega. Obe dve možnosti sta zelo lepi. Pomembno je, kakor pravi blažena Chiara Luce Badano, da se zgodi Božja volja.«

Giulia Gabrieli se je rodila v Bergamu v Italiji, 3. marca 1997. Vse do svojega 12 leta je živela običajno in mirno življenje s svojo družino. Rada je plesala, se družila s prijateljicami, oboževala je nakupovanje, potovanja, hodila je v šolo… Ob tem pa ni nikoli pozabila na Njega, ki daje polnost in smisel življenja. Že od majhnega je sodelovala na oratorijih, obiskovala verouk in z družino ob večerih molila rožni venec.

Avgusta leta 2009 se ji je na levi roki pojavila oteklina, za katero so kmalu ugotovili, da gre za enega najbolj agresivnih oblik raka. Dve leti se je vztrajno borila proti bolezni in res je: smrt je vzela njeno telesno življenje, vendar je Giulia kljub temu zmagala. Svoje trpljenje je namreč znala čudovito preoblikovati v eno samo hvalnico življenju, Bogu in bližnjim. S svojim veseljem, navdušenjem in duhovnim bogastvom je znala nagovoriti in ˝okužiti˝ vsakogar, ki jo je srečal. V času bolezni je kljub močnim bolečinam in trpljenju imela mnogo pričevanj za mlade po šolah in župnijah. Pogosto je mladim govorila: »Najprej je potrebno ozdraveti znotraj: v duši, v srcu«. Želela je pomagati mladim, še posebej bolnim in preizkušenim, da bi znali iti preko telesnega trpljenja ter najti resnično srečo, veselje in polnost življenja v Gospodu. »Ogromno ljudi, ki jih je Giulia srečevala, to je treba povedati s dolžno previdnostjo in brez vzhičenosti, se jih je dotaknila v njihovem srcu in so se ob njej spremenili in spreobrnili. Kdor je kdajkoli vstopil v njen dom, v tisti »bunker« miru in vedrine, pa tudi zasebnosti in sprejetosti, kjer živi njena družina – začenši z mamo Saro, očetom Antoniem ter malim, izjemnim Davidom (devet let) – je od njih odšel lahkotnega, mirnega in veselega srca.« (Fabio Finazzi) Ni ostala samo pri besedah. Naredila je mnogo praktičnih stvari zanje: pričevanja, poletna šola v bolnišnici, molitvena skupina mladih za mlade,… Predvsem pa je pričevala (in še pričuje) s svojo neomajno vero, zaupanjem in z vedno prisotnim nasmehom na obrazu.

Imela je tudi velik talent za pisanje. Leta 2009 (dva meseca preden se je pojavila bolezen) je zmagala na območnem literarnem natečaju za višje razrede osnovnih šol, naslednje leto (ko je bolezen že precej napredovala) pa je bila prav tako izbrana med finaliste. Imela je veliko željo, da bi napisala knjigo. Tudi to ji je uspelo, čeprav je izšla šele po njeni smrti in je bila dokončana s pomočjo njenih zapiskov in video-pričevanja, ki je bilo posneto dva meseca pred smrtjo. Naj nam preko odlomka iz knjige še enkrat spregovori Giulia sama:

»Vse svoje trpljenje pa tudi veselje in srečo vsak dan izročam Gospodu, ker vem, da tako pride vse v prave roke in to darujem za mnoge ljudi. Včasih darujem za osebe, ki so tukaj z mano, drugič spet za neverujoče, ker imamo vsi potrebo po molitvi in medsebojni podpori. Vsak ima Boga in Bog je tu za vse. Vsak lahko stori to. Jaz pa se obračam še posebej na vas mlade. Darujte svoje dneve za druge mlade, ki trpijo, ker nimajo vere in nosijo v sebi veliko praznino. Bog nam daje to ogromno moč: lahko premikate gore, lahko premagate najvišje ovire. Ne pravim, da bi moral vsak, ki bi želel v polnosti živeti birmansko poslanstvo, nujno doživeti tudi izkušnjo bolezni. Še več: nikomur, ampak res nikomur, ne privoščim te izkušnje. Lahko pa kljub temu živite svoje poslanstvo, tako da izkazujete dobroto svojim bližnjim, da pomagate svojim sošolcem, ki imajo večje težave z nalogami in učenjem ter podpirate tiste, ki v življenju nimajo toliko sreče kot vi. V ljudeh, ki jim pomagate, vedno prebiva Gospod, v njih je sam Jezus.«

(Knjiga je prevedena tudi v slovenski jezik z naslovom Zvezda sredi neba; izdala založba Družina).

En dan pred smrtjo (18. avgusta 2011) je dokončala še eno stvar, ki si jo je zelo želela: rožni venec čistega zahvaljevanja. »V molitvah vedno nekaj prosimo Gospoda«, je govorila Giulia, »nimamo pa nobene molitve čiste in iskrene zahvale Njemu za vse dobro, kar nam daje«. Zato je sestavila svoj rožni venec, ki namesto običajnih molitev Očenaša in Zdrave Marije, vsebuje molitve čistega, iskrenega in veselega zahvaljevanja.

Giulia Gabrieli je umrla na večer 19. avgusta 2011, prav v času, ko je v Madridu potekal križev pot v okviru Svetovnega Dneva Mladih. Tudi to je lepo znamenje za življenje te deklice: trpljenje križevega pota, ki traja le kratek čas in se ne zaključi s štirinajsto postajo v grobu, ampak z vstajenjem v novo življenje, ki ji ne bo nikoli več vzeto.

(Kdor bi želel o Giulii Gabrieli zvedeti več, povabljen, da obišče njeno spletno stran www.congiulia.com )

 

Lokacija: