Preskoči na vsebino


Praznik Svete Trojice

Praznik Svete Trojice takoj po binkoštih je nekak povzetek teh praznovanj in nas spominja na dejstvo, da za celotnim delom odrešenja stoji dejavnost troedinega Boga. Prve sledove praznovanja najdemo v 9. stoletju v Franciji in Nemčiji. V začetku 11. stoletja so v benediktinskem samostanu Cluny v nedeljo po binkoštih obhajali praznik Svete Trojice.

Ker je imel samostan velik vpliv, se je praznovanje hitro širilo tudi po drugih krajih. Ponekod so praznovali Sveto Trojico zadnjo nedeljo v bogoslužnem letu. V Rimu so razni cerkveni pisci in papeži poseben praznik v čast Sveti Trojici vztrajno odklanjali, češ da je vsaka nedelja in celo vsak dan posvečen Sveti Trojici.

Čaščenje Svete Trojice na poseben praznik se je preprostemu ljudstvu zelo priljubilo. Tako je papež Janez XXII., ki je živel v Avignonu, leta 1334 dokončno odobril praznik Svete Trojice in ga razglasil za vso Cerkev.

Do zadnje prenovitve Rimskega misala so bile res vse nedelje med letom posvečene Sveti Trojici, saj so vedno molili hvalospev za ta praznik. Šele leta 1968 so uvedli več hvalospevov za te nedelje.

Med bogoslužnim letom obhajamo dogodke, ki so pomembni za naše odrešenje. To je tudi vzrok, zakaj hoče Cerkev v nas neprestano ohranjati živ spomin na skrivnost Svete Trojice. V svojih molitvah in obredih vedno izpoveduje vero v Očeta in Sina in Svetega Duha.

Vse krščansko življenje je tesno povezano s tremi Božjimi osebami, saj se to življenje razvije in napreduje po krstnem besedilu: Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

Lokacija: