Preskoči na vsebino


Binkošti

Praznik binkošti je praznik prihoda Svetega duha nad apostole in Cerkev. Na prve binkošti je bila rojena iz Božjega Duha Cerkev. Beseda binkošti izvira iz grške besede pentekoste, to je petdeseti, namreč petdeseti dan. Binkoštna nedelja velja za sklep petdesetdnevnega praznovanja Kristusovega vstajenjskega slavja.

K poveličanemu življenju pri Očetu spada tudi podaritev Svetega Duha, s katerim nas poveličani Kristus že sedaj pripravlja deležne notranjega življenja troedinega Boga. Z vnebohodom je šel Kristus vidno v popolno zunanjo oddaljenost od svojih učencev. Dnevi prikazovanj so bili s tem končani.

Evangelist Luka poroča o veselju nad vnebohodom. Peljal jih je ven, tja proti Betaniji. Povzdignil je roke in jih blagoslovil. Med tem ko jih je blagoslavljal, se je ločil od njih in se vzdignil v nebesa. Oni pa so padli pred njim na obraz. Nato so se pa v velikem veselju vrnili v Jeruzalem. Bili so ves čas v templju in poveličevali Boga(Lk 24, 50-53).

S tem jasno pove, da so ob vnebohodu Jezusovi učenci imeli pred očmi vse kaj več kakor ločitev. Saj to v bistvu sploh ni bila ločitev, temveč pritegnitev Jezusa v večjo bližino. Zato je tudi razumljivo, da evangelist Matej namesto vnebohoda navaja kar Jezusovo obljubo: Vedite pa jaz, sem z vami vse dni do dovršitve sveta (Mt 28, 20).

Pri tem misli na novo skrivnostno trajno Kristusovo navzočnost, ki se je začela z vnebohodom.

Veliko veselje prič Kristusovega vnebohoda je vhod v radost, ki sedaj nič več ne preneha in ki nastane povsod tam, kjer kdo res postane kristjan.

Kristusova fizična navzočnost je prenehala, nastala pa je bogatejša navzočnost na duhovni zakramentalni ravni. Ta navzočnost pa se bistveno uresničuje po Svetem Duhu, ki je Duh poveličanega Kristusa, povišanega na Božjo desnico. Delovanje Svetega Duha se je posebno pokazalo na binkoštni praznik, ko so bili učenci napolnjeni s Svetim Duhom in začeli pogumno pričevati Jezusu Kristusu in njegovem odrešenjskem delu. Tako so v moči Svetega duha zamesili kvas Božje besede v testo človeške zgodovine.

Apostol Peter je zbrani množici oznanil križanega in vstalega Kristusa kot odrešenika sveta. Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo tri tisoč ljudi (Apd 2, 41).

Veliko začudenje je pri ljudeh vzbudil poseben dar (karizma) govorjenja in razumevanja tujih jezikov (glosolalija).

Apostoli so govorili v tujih jezikih, kakor jim je dal Duh izgovarjat (Apd 2, 4), in v tej veliki množici ljudi jih je vsakdo slišal govoriti v svojem jeziku(Apd 2, 6).

Ljudje so jim s srcem prisluhnili ker so čutili, da so nagovorjeni v globini svoje osebnosti. Ta čudež razumevanja jezikov in edinosti ima poseben pomen.

Na prve binkošti je bila rojena iz Božjega Duha Cerkev: Ko je Sin končal delo, ki mu ga je Oče zaupal, da ga izvrši na zemlji, je bil na binkoštni dan poslan Sveti Duh, da bi neprestano posvečeval Cerkev in bi tako verujoči po Kristusu imeli v enem Duhu dostop k Očetu... Po njem Oče oživlja vse ljudi, ki so po grehu umrli, dokler ne bo njihovih umrljivih teles v Kristusu obudil od mrtvih.

Vsa prenova Cerkve je delo Svetega Duha, zato se Cerkev v vseh časih toliko prenavlja, kolikor e da voditi Svetemu Duhu. Seveda pa ima prenova Cerkve za cilj prenovo vseh njenih članov. V čim popolnejši meri naj bi postali zares kristjani, to se pravi v sebi naj bi imeli Kristusovo misel in Kristusovega duha in iz tega tudi živeli. Kristjan ima Kristusovega duha, če v njem biva Sveti Duh, ki je Kristusov Duh. Kristusovo miselnost, Kristusov čut ima kristjan, ker mu je podarjen Sveti Duh. S tem je kristjan skrivnostno v globoki resničnosti že včlenjen v življenje troedinega Boga, živi božje, duhovno življenje.

Samo v moči Svetega Duha moremo spolnjevati največjo krščansko zapoved, zapoved ljubezni. Saj ljubezen ni v prvi vrsti zunanje pravilo življenja, temveč je notranja moč, ki nagiba k delovanju, €žker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan (Rim 5,5).

Sveto petdesetdnevje nam hoče živo vtisniti v zavest, da smo odrešeni s Kristusovo velikonočno skrivnostjo, s Kristusovim prehodom skozi temo smrtnega trpljenja v neminljivo luč poveličanega življenja pri Očetu. K temu prehodu k Očetu, ki ga je izvršil Kristus kot naša Glava, pa bistveno spada tudi podaritev Svetega Duha, s katerim nas posvečuje poveličani Kristus.

Lokacija: