Preskoči na vsebino


Sveti Nikolaj - Miklavž

Goduje 6. decembra. Bil je škof v Miri (Mala Azija, danes Derme, Turčija); umrl okoli leta 350.

Bil je v 4. stoletju škof v Miri v Likiji, v današnjem Demru v turškem okrožju Antaliji. Živel je pobožno, bil je dober do bližnjega, do sebe pa oster. V njegovem življenjepisu (P. Giry: Življenje svetega Nikolaja) beremo: Evfemij, bogat, a zelo pobožen in dobroten mož, je bil njegov oče in Ana, sestra prejšnjega nadškofa v Miri, njegova mati. Rodil se je šele več let po njuni poroki, ko že nista več mogla pričakovati otrok. Njuna usmiljenost do revežev je dosegla, česar jima narava ni naklonila. Nebeški sel jima je prinesel veselo oznanilo, obljubil jima je sina, ki jima bo v tolažbo v starosti, imenujeta naj ga Nikolaj; ime pomeni zmaga ljudstva.

Vzgojila sta ga v bogaboječnosti in ga poslala v dobre šole. Še mlad je svetnik živel zelo zgledno. Posvetil se je spoznavanju Boga in je sovražil greh. Njegov stric škof ga je posvetil v duhovnika. Prav tedaj mu je kuga pobrala starše. Veliko premoženje, ki ga je podedoval, je razdelil med reveže. Njegov stric je sezidal samostan in za opata v njem postavil Nikolaja.

Ta se je v svoji veliki skromnosti branil te službe, naposled se je dal preprositi od redovnih bratov, da je prevzel mesto predstojnika in ga upravljal z veliko modrostjo. Po stričevi smrti se je odpravil na romanje v Sveto deželo. Pripoveduje se, da se v Miri niso mogli zediniti, koga naj izvolijo na izpraznjeni škofovski sedež; zbrali so se h goreči molitvi in prosili Svetega Duha za razsvetljenje. Sklenili so, naj bo za škofa tisti duhovnik, ki bo naslednji dan prvi stopil v cerkev. In glej, Nikolaja, ki o vsem tem ni nič vedel, je Bog pripeljal v cerkev in ga tako postavil za škofa.

V tistih časih zadnjih preganjanj kristjanov za časa cesarja Dioklecijana je moral biti zelo pogumen in razumen, kdor je opravljal škofovsko službo. Če naj imajo moje besede moč, da bodo segle do srca, moram svojim ovčicam biti za zgled v vseh krepostih, je imel navado reči in se je po teh besedah tudi ravnal; bil je usmiljen in dobrotljiv, živel je čisto, se postil in spal na golih tleh, že pred svitom je zbral svoje duhovnike k skupni molitvi. Naposled so prijeli tudi njega in ga vrgli v ječo, kjer je veliko pretrpel in zato tudi dobil častni priimek spoznavalec. Ko je cesar Konstantin priznal krščanstvo za državno vero, se je škof vrnil v Miro. Na koncilu v Niceji je z drugimi škofi obsodil Arijeve zmote. Umrl je v visoki starosti okoli leta 350. Miklavž, kakor pri nas navadno imenujemo svetega Nikolaja, je gotovo eden najbolj priljubljenih svetnikov. S posebnim veseljem ga pričakujejo otroci, ko na večer pred svojim godom hodi okrog in jim prinaša darove. Podoba tega prikupnega svetnika je v nas tako močno živa že od otroških let, bolj kakor podoba malokaterega drugega svetnika.

Ljudska izročilo o življenju sv. Nikolaja: Legenda govori o obubožanemu plemiču in njegovih hčerah, ki so živeli v bližini njegove rodbinske hiše. Ker ni imel denarja, da bi zagotovil hčeram dostojno poroko, je sklenil, da jih pošlje v javno hišo, kjer bi zaslužile dovolj denarja za doto. Ko je za to izvedel škof Nikolaj, jim je ponoči skozi okno vrgel vrečico zlatnikov in jim s tem zagotovil dostojno poroko. V drugi verziji, jim je v cekarje položil tri kepe zlata. Rešil mornarje nevarnosti na morju. Ko se je podal na krov, umiril vihar in ladjo varno pripeljal v pristanišče. Ugrabljenega mladeniča pripeljal nazaj v očetovo hišo. Ob hudi lakoti je srečno pripeljal ladjo z žitom v Miro. V času lakote v Miri, je izprosil le 100 mernikov z neke ladje, ki je bila namenjena cesarju v Rim. Zagotovil je, da kljub temu s pomočjo njegove molitve pri oddaji ne bodo imeli primanjkljaja, kar se je izkazalo za resnično. Tako je svoje občestvo lahko prehranjeval še leta in delil celo semena.

Sveti Nikolaj je kmalu postal eden najbolj znanih svetnikov v vsej vzhodni Cerkvi, najprej v Grčiji, nato v Rusiji, kjer so ga sprejeli za narodnega zavetnika. Ruski carji in veliki knezi so imeli njegovo ime. Ob koncu 9. stoletja je s sijajem prekosil vse druge svetnike vzhodne Cerkve in so ga častili takoj za Božjo materjo Marijo. Že v 6. ali vsaj v 7. stoletju je njegovo čaščenje prišlo tudi v zahodno Evropo; središče tega čaščenja je bilo najprej v Rimu, v deželah severno od Alp je to čaščenje pospeševala Teofana, žena cesarja Otona II., ki je bila Grkinja po rodu. Nove pobude je dobilo to čaščenje v 11. stoletju. V letu 1086 je pristala na obali Mire ladja iz Barija. Poročilo pripoveduje, da je oborožena četa vdrla v cerkev svetega Nikolaja, s silo odprla sarkofag, v naglici odnesla svetnikove kosti in jih odpeljala v Bari. Po nekaterih poročilih so svetnikove kosti odnesli iz Mire trgovci, po drugih pa križarji. Neki turški zapis pravi naravnost: Italijanski morski roparji so svoje dni oropali grob v Miri. V Bariju še danes z velikimi slovesnostmi vsako leto 9. maja obhajajo spomin prevoza svetnikovih kosti. Kip svetega Nikolaja vozijo po morju, romarji in verniki najamejo male čolne in ga v procesiji spremljajo; zvečer se s kipom vrnejo v mesto in ga v procesiji neso skozi mestne ulice. Naravno je, da so temu svetniku že zgodaj začeli postavljati zlasti ob vodah in v pristaniških mestih cerkve in kapele. Prvo kapelo svetemu Nikolaju v čast je v Carigradu dal zgraditi cesar Justinijan. Cerkev s sarkofagom s svetnikovimi kostmi v Miri je bila ena najbolj slovečih božjih poti za vzhodne kristjane. Kako izjemno priljubljen je sveti Miklavž v Sloveniji, govori že dejstvo, da mu je od vseh svetnikov posvečenih največ cerkva, 116. Med njimi tudi kar polovica slovenskih stolnic (Ljubljana, Murska Sobota in Novo mesto).

Sveti Nikolaj ima pomembno mesto v zgodovini Slovanov. Svetniku so se priporočali ne le pomorščaki z italijanske strani Jadranskega morja, marveč tudi z dalmatinske, ki so ga izbrali za svojega zavetnika. Zdelo se jim je, da je njihovo življenje in delo na morju najbolj zavarovano, če se izročijo varstvu svetega Nikolaja. Ime Nikolaj je zelo pogosto krstno ime ob vsej dalmatinski obali. Srbska kraljevska rodbina Nemanji‡ev je pogosto romala na grob svetemu Nikolaja v Bariju. Ruska cerkev ima za svetega Nikolaja kar dva praznika; 6. decembra obhaja njegov god, 9. maja pa se spominja prenosa svetnikovih relikvij v Bari; tega dne (9. maja) naj bi se zgodil v Rusiji celo prvi čudež na svetnikovo priprošnjo: po nekem starem izročilu je pred cerkvijo svete Modrosti v Kijevu utonil v razburkanih valovih Dnjepra deček, ki je potem čudežno oživel. V Rusiji so med vsemi svetniki najbolj častili svetega Nikolaja. V vsakem mestu mu je bila posvečena vsaj ena cerkev, v vsaki cerkvi je stala na vidnem mestu ikona z njegovo podobo, pred njo so gorele sveče zlasti ob četrtkih, ki je bil četrtek ves posvečen svetemu Nikolaju. Po starem izročilu je bilo v Novgorodu toliko Nikolajevih cerkva, kolikor je dni v letu. Spomladi so v čast svetniku opravili procesijo, pri kateri so nosili njegovo sliko poleg slike nadangela Mihaela.

Poleg mornarjev, trgovcev in popotnikov so se svetemu Nikolaju priporočale zlasti mlade neveste za srečno poroko, kar je gotovo v zvezi s čudežno zgodbo o treh sestrah, ki jih je svetnik rešil sramote in jim pomagal do poštenih ženinov. Številne cerkve svetega Miklavža ob tekočih vodah pričajo, da je svetnik zavetnik splavarjev, mlinarjev in žagarjev. Na Koroškem se mu priporočajo tudi drvarji. Prav tako je tudi zavetnik revežev, Rusije, otrok, devic, dečkov - zborovskih pevcev, učencev in učiteljev, romarjev in potnikov, ribičev in trgovcev z ribami, kmetov in mesarjev, pekov, trgovcev z žitom in semeni, trgovcev, sodarjev, pivovarjev in izdelovalcev žganja, gostilničarjev in trgovcev z vinom, tkalcev, izdelovalcev trakov in gumbov, trgovcev s čipkami in blagom, delavcev v kamnolomih in kamnosekov, zdravnikov, svečarjev, trgovcev z mešano robo, proizvajalcev in trgovcev s parfumom, odvetnikov, notarjev, sodnikov, zapornikov, gasilcev. Je priprošnjik pri nevarnosti poplav in nesreč na morju. Zavetnik proti kraji in za najdbo ukradenih predmetov. Pomočnik pri nepravičnih sodbah in pomočnik v nesreči.

Lokacija: