SPOŠTOVANI VERNIKI !
Bolnikom in njihovim svojcem
datum 19. 12. 2008 00:00:00
Navodila slovenskih škofov za obhajanje zakramentov v bolnišnicah in drugih podobnih zavodih.
V Sloveniji ima vsak bolnik pravico, da ga v bolnišnici ali podobnem zdravstvenem zavodu obišče duhovnik.
Temeljno delo bolnišničnih duhovnikov so duhovni pogovori z bolniki, ki to želijo. Izrednega pomena pa je tudi podeljevanje zakramentov, ki jih Cerkev posreduje bolnikom in z njimi posreduje nadnaravni zaklad božje milosti. Tudi do zakramentov ima bolnik neodtujljivo pravico.
Slovenski škofje želimo podati temeljna izhodišča za prejemanje in podeljevanje zakramentov v bolnišnicah, drugih zdravstvenih zavodih in domovih za ostarele. Z njimi želimo poenotiti pastoralno in liturgično prakso za to tako pomembno delo in skrb, ki ga ima vsaka krajevna Cerkev za to področje.
Po možnosti naj bolniki, ki prihajajo na zdravljenje v bolnišnico, že doma opravijo spoved, prejmejo sv obhajilo in, če je bolezen resna, tudi bolniško maziljenje. Tako ostanejo tudi v času zdravljenja na poseben način povezani z domačo župnijo in domačim duhovnikom. Obenem pa se tako tudi duhovno pripravijo na življenje v bolnišnici, ki ni vedno lahko.
Vsak bolnik v bolnišnici, ki čuti in želi prejeti zakramente, lahko popolnoma svobodno izrazi željo, da ga obišče bolnišnični duhovnik.
Bolnikom, ki sami ne morejo prositi za ta obisk, naj pri tem pomagajo svojci ali njihovi najbližji. Za pomoč pri tem pa se bolniki in svojci lahko obrnejo tudi na zdravstvene delavce, predvsem oddelčne medicinske sestre.
Bolnikom, ki so nevarno bolni ali zaradi starosti oslabeli, zelo priporočamo zakrament bolniškega maziljenja. Ti bolniki so potrebni posebne božje milosti, da bi jih stiska duševno ne strla in ne bi morda celo opešali v veri. Od vsakega kristjana se danes namreč pričakuje, da bo sam prosil za ta zakrament, da ga bo v veri in pobožnosti prejel, kadar je njegova bolezen oziroma njegovo stanje resno.
Nezavestnim bolnikom in bolnikom v posebno težkem telesnem ali duševnem stanju, naj ta zakrament oskrbijo svojci in znanci, ki bolnika poznajo in vedo, da je živel kot kristjan in bi ga tudi sam, če bi bil zmožen, želel prejeti.
Če je bolnik, h kateremu je duhovnik poklican, že mrtev, tedaj prosi zanj Boga, da bi mu odpustil grehe in ga usmiljeno sprejel v svoje kraljestvo. Mrtvim ne delimo zakramenta bolniškega maziljenja.
Ker je med našimi verniki še veliko nejasnoŹsti in nepravilnega mišljenja iz nedavne preteklosti, bi radi posebej poudarili.
Bolniško maziljenje namenjeno bolnikom in ostarelim, ki so resno bolni ali onemogli, in je zato strah, da je ta zakrament tako rekoč nujno povezan s smrtjo, popolnoma odveč.
Bolnik ali starejši lahko zakrament bolniškega maziljenja prejme vsakokrat, ko se mu bolezen ali stanje poslabšata. Tako je na podlagi starodavnega izročila ta zakrament ovrednotil in v prakso postavil drugi vatikanski koncil (B 73).
Vsi skupaj, duhovniki in verniki, se moramo truditi, da bi ob katehezi, v oznanjevanju in tudi ob razpoložljivem verskem tisku, vedno globlje spoznavali bistvo tega zakramenta in bi ob tem tudi v nas samih rasla zavest in vera v upanju na večno življenje.
Z velikim veseljem ugotavljamo, da ima nekaj bolnišnic in domov za ostarele že urejene bogoslužne prostore. Bolniki naj radi obiskujejo bolniške kapele, se udeležujejo skupnega bogoslužja, posebej svete maše, če to seveda zmorejo glede na svojo bolezen in zdravljenje, ki jim je predpisano. Bolniki nimajo dolžnosti obiska sv. maše na nedeljo ali zapovedan praznik. Prav tako jih ne veže evharistični post, če pa imajo možnost, je prav, da se ga držijo. Bolniške kapele so odprte za vse ljudi dobre volje in so ti v njih vedno dobrodošli, tudi pri daritvi svete maše. Zlasti duhovnikom naročaŹmo, naj ljudi opozarjajo, da morejo obhajilo prejeti samo tisti, ki so bili o tem zakramentu poučeni in so na prejem dobro pripravljeni. Pri obhajilu na roko je treba paziti, da prejemnik hostijo takoj zaužije.
Bolnikom in starejšim, posebej v domovih za ostarele in kronično bolne, priporočamo, da vsaj nekajkrat v letu opravijo tudi spoved.
Bolnikom, zlasti pa duhovnikom in izrednim delivcem obhajila, naročamo, naj se vedno ohranja svetost, ki je zakramentalnemu dejanju lastna. Še posebej naj bo ob tem ohranjena primernost časa in prostora, kot tudi urejenost bolnika in njegove neposredne okolice. Posebej v bolnišnicah je obvezno, da strogo upoštevamo higienske zahteve in osnovna pravila osebne čistoče.
Bolniki, ki želijo, imajo še posebej v bolnišnicah, kjer je stalni bolnišnični duhovnik, vedno tudi možnost za verski in duhovni pogovor.
Bolnikom, ki v bolnišnicah ali drugem podobnem zavodu prejmejo obhajilo kot sveto popotnico ali maziljenje (čeprav niso več pri zavesti), bo duhovnik dal podobico, na kateri bo zapisano bolnikovo ime, datum in katere zakramente je prejel. Ponekod je to že vpeljano. Ta podobica je potrdilo za sorodnike in za župnika ob prijavi pogreba, če bolnik umrje.
Vsi se zavedamo, da so nam zakramenti v življenju še kako potrebni za življenje po evangeliju. Še posebej pa je to pomembno v času preizkušenj, bolezni in trpljenja. Bolniki velikokrat v bolezni niso sposobni popolnoma in v celoti skrbeti zase. Kot za vse ostalo, so tudi glede duhovnikovega obiska in zakramentov dolžni poskrbeti za bolnika svojci in prijatelji ter za tiste, ki nimajo nikogar, člani župnijskega občestva. Iz spoštovanja do vsakega človeka in v zavesti, da želimo svojim bližnjim najboljše, bomo to pogumno in nevsiljivo storili. Vsi se moramo zavedati, da se Bog v svoji velikodušnosti ne da prekositi in bi bilo zelo napačno, če bi za svoje v verskih stvareh skrbeli zgolj zaradi pomiritve lastne vesti in zaradi tega, da ne bo težav v zvezi s cerkvenim pogrebom.
Od ponedeljka do četrtka bodo svete maše v UKC kapeli ob 6.30 uri. Ob petkih pa ob 12 uri.
Na O.I pa vsak dan od ponedeljka do petka ob 7.30 uri,
ob upoštavanju navodil (1 oseba na 30 m2.)
O spremembah boste sproti obveščeni na oglasnih deskah in spletni strani. Vse informacije so na voljo tudi po telefon: 041-613-378.
HVALA ZA RAZUMEVANJE in OSTANITE ZDRAVI!
Vaša bolnišnična duhovnika
p. Franc, župnik
p. Rufin, kpl.
