• Spoštovani kristjani in vsi ljudje dobre volje!

    Morda ste v bolnišnico prišli nepričakovano in nenadoma. Tu je za Vas veliko nepoznanega in tujega.

    Odgovorni za duhovno oskrbo in spremljanje bolnikov v bolnišnici s strani katoliške Cerkve vas prisrčno pozdravljamo.

    V bolnišnici smo zato, da bi Vam pomagali. Če se želite pogovarjati o strahu, skrbeh in vprašanjih, ki so Vas doletela, predvsem pa o sprejemanju trpljenja v luči vere, smo vam vedno na voljo. Seveda lahko v času zdravljenja prejmete tudi zakramente.

    Na vas in vse, ki vas spremljajo kličemo Božji blagoslov in Marijino varstvo. Obljubljamo vam molitev in spomin pri sveti maši.

  • Bolniško maziljenje je po nauku Cerkve eden izmed sedmerih zakramentov, ki ga je postavil Kristus.

    »Jezusovo sočutje z bolniki in njegova številna ozdravljenja bolnikov so razločno znamenje, da je z njim prišlo božje kraljestvo in zato zmaga nad grehom, trpljenjem in smrtjo. S svojim trpljenjem in smrtjo je dal Jezus trpljenju nov smisel: če je zedinjeno z njegovim trpljenjem, more postati sredstvo očiščenja in odrešenja za nas in za druge.«

    Cerkev je prejela od Gospoda naročilo, da ozdravlja, si prizadeva negovati bolnike in jih spremljati s priprošnjo.

  • Čedalje bolj doživljam kako je zakrament bolniškega maziljenja, poleg ozdravljajoče moči, tudi zakrament zaupanja, izročitve Stvarniku.

    Človek se mora nekomu zaupati, če bo zaupal ustvarjeni stvari, bo slej ko prej razočaran. Če pa zaupa svoje telo in življenje Bogu, ve, da je v Njegovih rokah, ne glede kako se bo bolezen odvila.

    Nevidna božja moč zakramenta bolniškega maziljenja krepi človeka v izročanju in zaupanju. Tako postaja ta zakrament varno naročje v katerem bolnik nosi svoj križ, se bori z boleznijo in ga spominja, da bo vse kar je storjeno iz ljubezni shranjeno za večnost.

V torek, 4. januarja 2022, je izšla poslanica svetega očeta Frančiška za 30. svetovni dan bolnikov, ki ga obhajamo 11. februarja 2022, z naslovom: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36). Postaviti se poleg tistega, ki trpi, na pot ljubezni.

»Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče« (Lk 6,36).
Postaviti se poleg tistega, ki trpi, na pot ljubezni.

Dragi bratje in sestre, pred tridesetimi leti je Janez Pavel II. ustanovil Svetovni dan bolnikov, da bi Božje ljudstvo, katoliške zdravstvene ustanove in civilno družbo opozoril na pozornost do bolnih in tistih, ki skrbijo zanje.[1]

Hvaležni smo Gospodu za pot, ki smo jo v teh letih prehodili v krajevnih Cerkvah po vsem svetu. Narejenih je bilo veliko korakov naprej, vendar moramo prehoditi še dolgo pot, da bomo vsem bolnikom, tudi na krajih in v razmerah večje revščine in odrinjenosti, zagotovili zdravstveno oskrbo, ki jo potrebujejo; pa tudi pastoralno spremljanje, da bodo čas bolezni lahko preživeli združeni s križanim in vstalim Kristusom. 30. svetovni dan bolnikov, katerega vrhunca zaradi pandemije ne bomo mogli obhajati v Arequipi v Peruju, ampak bo potekalo v Baziliki sv. Petra v Vatikanu, nam lahko pomaga k rasti v bližini in služenju bolnim ljudem in njihovim družinam.

1. Usmiljeni kot Oče
Tema, izbrana za 30. svetovni dan »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen vaš Oče« (Lk 6,36), naš pogled usmerja predvsem na Boga, »ki je Bogat v usmiljenju« (Ef 2,4), ki svoje otroke vedno gleda z očetovo ljubeznijo, tudi kadar se oddaljijo od njega. Usmiljenje je pravzaprav najodličnejše Božje ime, ki njegove narave ne izraža na način priložnostnega občutka, ampak kot moč, ki je navzoča v vsem, kar dela. In ta moč je obenem nežnost. Zato lahko z začudenjem in priznanjem rečemo, da ima Božje usmiljenje v sebi tako očetovsko kot materinsko razsežnost (prim. Iz 49,15), ker skrbi za nas z močjo očeta kot z nežnostjo matere, ki nam vedno želi podariti novo življenje v Svetem Duhu.

2. Jezus, Očetovo usmiljenje
Največja priča Očetove usmiljene ljubezni do bolnikov je njegov edinorojeni Sin. Kolikokrat nam evangeliji pripovedujejo o Jezusovim srečanjih z ljudmi, ki trpijo za različnimi boleznimi! Jezus je »hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva. Ozdravljal je vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom« (Mt 4,23). Lahko se vprašamo: zakaj ta posebna Jezusova pozornost do bolnikov, tako da je postala glavno delo v poslanstvu apostolov, ki jih je Učitelj poslal oznanjat evangelij in ozdravljat bolnike? (prim. Lk 9,2).

Neki mislec 20. stoletja nam ponuja razlog: »Bolečina absolutno osami in iz te absolutne osame se rodi klic k drugemu, prošnja k drugemu.«[2] Ko nekdo v svojem mesu zaradi bolezni doživlja krhkost in trpljenje, ko se obremeni tudi njegovo srce, se poveča strah, se pomnožijo vprašanja, vprašanje smisla vsega, kar se zgodi,  postane še bolj nujno. Kako se pri tem ne bi spomnili na številne bolnike, ki so med to pandemijo v osamljenosti enote intenzivne terapije doživeli zadnji del svojega bivanja, gotovo ob skrbi velikodušnih zdravstvenih delavcev, ampak daleč od ljubezni najdražjih in od najpomembnejših ljudi njihovega zemeljskega življenja? Zato je torej tako pomembno, da imamo ob sebi priče Božje ljubezni, ki po zgledu Jezusa, ki je Očetovo usmiljenje, na rane bolnikov vlivajo olje tolažbe in vino upanja.[3]  

3. Dotakniti se trpečega Kristusovega mesa
Jezusovo povabilo, naj bomo usmiljeni kakor Oče, dobi poseben pomen za zdravstvene delavce. Mislim na zdravnike, na medicinske sestre, bolničarje, na laboratorijske tehnike, pomočnike in negovalce bolnikov, kakor tudi na številne prostovoljce, ki trpečim darujejo dragoceni čas. Dragi zdravstveni delavci, vaša služba ob bolnikih, ki jo opravljate z ljubeznijo in usposobljenostjo, presega meje poklica in postane poslanstvo. Vaše roke, ki se dotikajo trpečega Kristusovega mesa, so lahko znamenje usmiljenih Očetovih rok. Zavedajte se velikega dostojanstva vašega poklica, kakor tudi odgovornosti, ki jo nosi s seboj.

Hvalimo Gospoda za napredek, ki ga je medicinska znanost naredila zlasti teh zadnjih letih; nove tehnologije so omogočile terapevtske posege, ki so v veliko korist bolnikov; raziskave še naprej dragoceno prispevajo k premagovanju starih in novih patologij; rehabilitacijska medicina je zelo razvila svoja znanja in veščine. Vendar pa zaradi vsega tega ne smemo nikoli pozabiti enkratnosti vsakega bolnika, z njegovim dostojanstvom in njegovo krhkostjo.[4] Bolnik je vedno pomembnejši od njegove bolezni in zato noben terapevtski pristop ne more pustiti ob strani poslušanja pacienta, njegove zgodbe, njegovih stisk, njegovih strahov. Tudi kadar ni mogoče ozdraviti, lahko tolažimo, vedno lahko damo začutiti bližino, ki bolj kaže zanimanje za človeka kot za njegovo patologijo. Zato upam, da bodo tečaji za usposabljanje zdravstvenih delavcev omogočili za poslušanje in za odnos.

4. Kraji oskrbe, hiše usmiljenja
Svetovni dan bolnikov je tudi ugodna priložnost, da pozornost namenimo tudi krajem oskrbe. Usmiljenje do bolnikov je krščansko skupnost skozi stoletja vodilo do tega, da je odprla nešteto »gostišč usmiljenega samarijana«, v katerih so lahko sprejeli in zdravili vse vrste bolnikov, predvsem tiste, ki zaradi svoje revščine, družbene izključenosti ali zaradi težav pri zdravljenju nekaterih patologij niso dobili odgovora na svojo prošnjo po zdravju. Ceno za to plačujejo v takšnih situacijah predvsem otroci, ostareli in najbolj krhki ljudje. Usmiljeni kot Oče so številni misijonarji oznanjevanje evangelija spremljali z gradnjo bolnišnic, dispanzerjev in objektov za oskrbe. To so dragocena dela, po katerih je oblikovana krščanska dobrodelnost in je Kristusova ljubezen, o kateri so pričevali njegovi učenci, postala bolj verodostojna. Mislim predvsem na prebivalstvo najbolj revnih predelov planeta, kjer je včasih treba prehoditi velike razdalje, da bi prišli do centrov za zdravljenje, ki kljub omejenim virom nudijo, kar je na voljo. Pot je še vedno dolga in v nekaterih državah zagotovitev ustreznega zdravljenja še vedno ostaja razkošje. Mislim, da to potrjuje na primer redka razpoložljivost cepiva covid-19 v revnih državah; še bolj pa pomanjkanje zdravljenja za patologije, ki potrebujejo veliko bolj preprosta zdravila.

V tem kontekstu želim ponovno poudariti pomen katoliških zdravstvenih ustanov: so dragocen zaklad, ki ga je treba varovati in podpirati; njihova prisotnost je zaznamovala zgodovino Cerkve zaradi bližine z najbolj revnimi bolniki in v najbolj pozabljenih razmerah.[5] Koliko ustanoviteljev redovnih družin je znalo prisluhniti krikom bratov in sester, ki niso imeli dostopa do zdravljenja ali je bilo zanje slabo poskrbljeno, in so se razdajali v njihovi službi! Še danes je tudi v razvitih državah njihova prisotnost blagoslov, ker poleg skrbi za telo z vsem potrebnim strokovnim znanjem lahko ponudijo še tisto ljubezen, po kateri je bolnik in njegovi domači v središču pozornosti. V času, v katerem je razširjena kultura odmetavanja in življenju ni vedno priznano, da ga je vredno sprejeti in živeti, so lahko te ustanove kot domovi usmiljenja, lahko zgled pri varovanju in skrbi za vsako bivanje, tudi najbolj krhko, od njegovega začetka do njegovega naravnega konca.

5. Pastoralno usmiljenje: prisotnost in bližina
Na poti teh tridesetih let je tudi pastorala zdravja doživljala, da je bilo njeno nepogrešljivo služenje vedno bolj priznano. Če je najhujša diskriminacija, ki jo trpijo revni – in bolni so reveži glede zdravja – pomanjkanje duhovne pozornosti, ne moremo zanemariti, da jim ne bi nudili Božje bližine, njegovega blagoslova, njegove Besede, obhajanja zakramentov ter ponudbe poti za rast in zorenje v veri.[6] V zvezi s tem bi vas rad spomnil, da bližina z bolnimi in pastoralna skrb zanje ni naloga samo nekaterih služabnikov, ki se temu posebej posvečajo; obiskovati bolnike je povabilo, ki ga je Kristus namenil vsem svojim učencem. Koliko bolnih in starih ljudi živi doma in čaka na obisk! Služba tolažbe je naloga vsakega krščenega, ki se spominja Jezusove besede: »Bolan sem bil in ste me obiskali« (Mt 25,36).

Dragi bratje in sestre, priprošnji Marije, ki je zdravje bolnikov, izročam vse bolnike in njihove družine. Združeni s Kristusom, ki nosi na sebi vse bolečine sveta, naj najdejo smisel, tolažbo in zaupanje. Molim za vse zdravstvene delavce, da bi bogati v usmiljenju bolnikom skupaj s primernim zdravljenjem nudili tudi svojo bratsko bližino.

Vsem iz srca podeljujem svoj apostolski blagoslov.

Rim. Sv. Janez v Lateranu, 10. decembra 2021, god Loretske Matere Božje

Frančišek

Svete maše v bolnišnicah

Bolniška župnija deluje v treh bolnišnicah, kjer obiskujemo bolnike in darujemo svete maše.

UKC Ljubljana
UKC Ljubljana

Kapela Povišanja Svetega Križa v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana

SV. MAŠA: od pon. do petka ob 6:30 uri

Onkološki inštitut
Onkološki inštitut

Kapela Marije, zdravje bolnikov na Onkološkem inštitutu Ljubljana

SV. MAŠA: od pon. do petka ob 10.00 uri

Bolnišnica dr. P. Držaja LJ Šiška
Bolnišnica dr. P. Držaja LJ Šiška

Kapela Marije, zdravje bolnikov v bolnišnici dr. Petra Držaja Ljubljana Šiška

SV. MAŠA: vsako soboto ob 16.00 uri

Bolnikom in njihovim svojcem

Bolnikom, ki so nevarno bolni ali zaradi starosti oslabeli, zelo priporočamo zakrament bolniškega maziljenja. Ti bolniki so potrebni posebne božje milosti, da bi jih stiska duševno ne strla in ne bi morda celo opešali v veri. Od vsakega kristjana se danes namreč pričakuje, da bo sam prosil za ta zakrament, da ga bo v veri in pobožnosti prejel, kadar je njegova bolezen oziroma njegovo stanje resno.

Bolnikom, ki sami ne morejo prositi za ta obisk, naj pri tem pomagajo svojci ali njihovi najbližji. Za pomoč pri tem pa se bolniki in svojci lahko obrnejo tudi na zdravstvene delavce, predvsem oddelčne medicinske sestre.

Bolnik ali starejši lahko zakrament bolniškega maziljenja prejme vsakokrat, ko se mu bolezen ali stanje poslabšata. Tako je na podlagi starodavnega izročila ta zakrament ovrednotil in v prakso postavil drugi vatikanski koncil (B 73).

Bolnikom, ki v bolnišnicah ali drugem podobnem zavodu prejmejo obhajilo kot sveto popotnico ali maziljenje (čeprav niso več pri zavesti), bo duhovnik dal podobico, na kateri bo zapisano bolnikovo ime, datum in katere zakramente je prejel. Ponekod je to že vpeljano. Ta podobica je potrdilo za sorodnike in za župnika ob prijavi pogreba, če bolnik umrje.

Če je bolnik, h kateremu je duhovnik poklican, že mrtev, tedaj prosi zanj Boga, da bi mu odpustil grehe in ga usmiljeno sprejel v svoje kraljestvo. Mrtvim ne delimo zakramenta bolniškega maziljenja.